Kraški ovčar Čen: film 1

Zgodovina in opis Kraškega ovčarja

Prvi zapisi o Kraškem ovčarju so ohranjeni v "Slavi Vojvodine Krajnske". Valvazor je zapisal o teh psih, da gojijo ob reki Pivki velike in močne pse, označil pa je tudi njih značaj in uporabo. Zakaj je bil ta pes, ki ga na Krasu imenujejo tudi "Čič", bolj raširjen na Krasu in v Istri kakor na Kranjskem, je popolnoma razumljivo. Tam je bila že od nekdaj razvita ovčereja, zato so veliko bolj potrebovali zanesljivega psa-čuvaja in zaščitnika ovčjih čred. Kmetje so sami skrbeli za selekcijo in so parili le pogumne pse, ki pred volkom niso stisnili repa med noge. Naj tu omenim, da je o njem pisal tudi Janez Jalen v delu Ovčar Marko. V kinološkem smislu pa pride iz anonimnosti v začetku tega stoletja, ko se začenjajo zanj zanimati nekateri avstrijski in nemški kinologi. V letu 1925 pa je slovenski kinolog Ivan Lovrenčič objavil v glasilu "Športni pes" članek, v katerem opiše nastanek in lastnosti Kraškega ovčarja. Pes "Levi" pa je bil prvi pes na ocenjevanju v Ribnici. V oceni najdemo zapisano: Kraški ovčar "Levi", svojina g. Franca Škulja, je 63 cm visok, 3 leta star, močan pes, krepkih in globokih prsi, železno siv s črnimi marogami po nogah, prav dober v dlaki, z nekoliko zavitim repom, je tipičen predstavnik pasme; kazi ga le to, da ima uhlja prirezana; daje dober vtis in se lahko vpiše v rodovno knjigo. Na koncu je bila še opomba, da je g. Skulj kupil psa pri Sv. Mariji na Krasu in ga pripeljal v Ribnico. Kot pasma je bil mednarodno priznan l. 1939 z imenom Ilirski ovčar. Pozneje so pod tem imenom vodili tudi Šarplaninca in ga tudi ocenjevali po enekih merilih. Zaradi očitnih razlik v telesni zgradbi pa so ju pozneje ločeno registrirali kot Kraški ovčar in Jugoslovanski pastirski pes - Šarplaninec. Ravno ta podobnost s Šarplanincem pa nam daje slutiti o starosti te pasme, saj ni verjetno, da bi bili v zadnjih stoletjih možni stiki med obema pasmama. Torej lahko z gotovostjo sklepam, da je Kraški ovčar, tak kot ga poznamo danes, obstajal v nespremenjeni obliki že zelo zgodaj na naših tleh. Med 2. svetovno vojno je bil Kraševec skoraj iztrebljen, tako da je bilo potrebno veliko truda in zagnanosti, da so slovenski vzreditelji uspeli iz preživelih psov vzgojiti nov rod in nam tako ohraniti še eno dediščino slovenske dežele.Po osamosvojitvi Slovenije je po zaslugi društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev (DLVKO) ta pasma spet pridobila na veljavi in upam, da bo to pripomoglo k izboljšanju kvalitete in kvantitete teh psov.
Opis:
O samem poreklu Kraških ovčarjev ne vemo veliko saj so menda tu že od nekdaj in njegovi začetki segajo dlje kot seže zgodovinski spomin ljudi, ki so naseljevali ta prostor. Z gotovostjo pa lahko trdim, da skupaj s Šarplanincem pripada potomcem pastirskih psov, ki so prišli iz Azije in so se razvili iz grškega molosa oz. tibetanske doge. Psi so visoki od 55-60 cm in so teški od 30 do 40 kg. So dolgodlaki, skladno grajeni in mišičasti psi železnosive barve. Po značaju pa ga lahko opišem kot dobrega, nepodkupljivega čuvaja, nezauplivega do tujcev krati pa tudi zelo inteligenten vendar samosvoj a še vedno dovolj poslušen. Običajno je zelo miren, a tudi pozoren do dogajanja v okolici. Zaradi svoje samostojnosti in prirojenega čuta za varovanje zaupane mu lastnine in življenja gospodarja je v situaciji, ko meni da mora ukrepati proti tujcu, težje obvladljiv, tako da mora biti lastnik na to pripravljen. Sicer je pa zelo prijazen do otrok, vendar se včasih v igri preveč razživi, tako da priporočam nadzor enega od starejših, ki lahko posreduje in psa umiri.
__________________________________________________________

Razred mladi

Kraški ovčar Čen

Zgodovina in opis Kraškega ovčarja

Njegova izkaznica

čenov rodovnik

20. 5. 08

film 1

Ni komentarjev:

linki

Arhiv spletnega dnevnika