Kraški ovčar Čen: Moj marogec

Zgodovina in opis Kraškega ovčarja

Prvi zapisi o Kraškem ovčarju so ohranjeni v "Slavi Vojvodine Krajnske". Valvazor je zapisal o teh psih, da gojijo ob reki Pivki velike in močne pse, označil pa je tudi njih značaj in uporabo. Zakaj je bil ta pes, ki ga na Krasu imenujejo tudi "Čič", bolj raširjen na Krasu in v Istri kakor na Kranjskem, je popolnoma razumljivo. Tam je bila že od nekdaj razvita ovčereja, zato so veliko bolj potrebovali zanesljivega psa-čuvaja in zaščitnika ovčjih čred. Kmetje so sami skrbeli za selekcijo in so parili le pogumne pse, ki pred volkom niso stisnili repa med noge. Naj tu omenim, da je o njem pisal tudi Janez Jalen v delu Ovčar Marko. V kinološkem smislu pa pride iz anonimnosti v začetku tega stoletja, ko se začenjajo zanj zanimati nekateri avstrijski in nemški kinologi. V letu 1925 pa je slovenski kinolog Ivan Lovrenčič objavil v glasilu "Športni pes" članek, v katerem opiše nastanek in lastnosti Kraškega ovčarja. Pes "Levi" pa je bil prvi pes na ocenjevanju v Ribnici. V oceni najdemo zapisano: Kraški ovčar "Levi", svojina g. Franca Škulja, je 63 cm visok, 3 leta star, močan pes, krepkih in globokih prsi, železno siv s črnimi marogami po nogah, prav dober v dlaki, z nekoliko zavitim repom, je tipičen predstavnik pasme; kazi ga le to, da ima uhlja prirezana; daje dober vtis in se lahko vpiše v rodovno knjigo. Na koncu je bila še opomba, da je g. Skulj kupil psa pri Sv. Mariji na Krasu in ga pripeljal v Ribnico. Kot pasma je bil mednarodno priznan l. 1939 z imenom Ilirski ovčar. Pozneje so pod tem imenom vodili tudi Šarplaninca in ga tudi ocenjevali po enekih merilih. Zaradi očitnih razlik v telesni zgradbi pa so ju pozneje ločeno registrirali kot Kraški ovčar in Jugoslovanski pastirski pes - Šarplaninec. Ravno ta podobnost s Šarplanincem pa nam daje slutiti o starosti te pasme, saj ni verjetno, da bi bili v zadnjih stoletjih možni stiki med obema pasmama. Torej lahko z gotovostjo sklepam, da je Kraški ovčar, tak kot ga poznamo danes, obstajal v nespremenjeni obliki že zelo zgodaj na naših tleh. Med 2. svetovno vojno je bil Kraševec skoraj iztrebljen, tako da je bilo potrebno veliko truda in zagnanosti, da so slovenski vzreditelji uspeli iz preživelih psov vzgojiti nov rod in nam tako ohraniti še eno dediščino slovenske dežele.Po osamosvojitvi Slovenije je po zaslugi društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev (DLVKO) ta pasma spet pridobila na veljavi in upam, da bo to pripomoglo k izboljšanju kvalitete in kvantitete teh psov.
Opis:
O samem poreklu Kraških ovčarjev ne vemo veliko saj so menda tu že od nekdaj in njegovi začetki segajo dlje kot seže zgodovinski spomin ljudi, ki so naseljevali ta prostor. Z gotovostjo pa lahko trdim, da skupaj s Šarplanincem pripada potomcem pastirskih psov, ki so prišli iz Azije in so se razvili iz grškega molosa oz. tibetanske doge. Psi so visoki od 55-60 cm in so teški od 30 do 40 kg. So dolgodlaki, skladno grajeni in mišičasti psi železnosive barve. Po značaju pa ga lahko opišem kot dobrega, nepodkupljivega čuvaja, nezauplivega do tujcev krati pa tudi zelo inteligenten vendar samosvoj a še vedno dovolj poslušen. Običajno je zelo miren, a tudi pozoren do dogajanja v okolici. Zaradi svoje samostojnosti in prirojenega čuta za varovanje zaupane mu lastnine in življenja gospodarja je v situaciji, ko meni da mora ukrepati proti tujcu, težje obvladljiv, tako da mora biti lastnik na to pripravljen. Sicer je pa zelo prijazen do otrok, vendar se včasih v igri preveč razživi, tako da priporočam nadzor enega od starejših, ki lahko posreduje in psa umiri.
__________________________________________________________

2. 4. 08

Moj marogec

Ne morem nikomur dopovedat,kako sem srečen,da lahko delim najlepše trenutke s Čenom mojim marogcem in njegovim odličnim karakterjem.

Marogec naj bi bil prvi registriran kraševec .Leta 1925 pa je slovenski kinolog Ivan Lovrenčič objavil v glasilu "Športni pes" članek, v katerem opiše nastanek in lastnosti Kraškega ovčarja. Pes "Levi" pa je bil prvi pes na ocenjevanju v Ribnici. V oceni najdemo zapisano: Kraški ovčar "Levi", svojina g. Franca Škulja, je 63 cm visok, 3 leta star, močan pes, krepkih in globokih prsi, železno siv s črnimi marogami po nogah, prav dober v dlaki, z nekoliko zavitim repom, je tipičen predstavnik pasme; kazi ga le to, da ima uhlja prirezana; daje dober vtis in se lahko vpiše v rodovno knjigo.

V sebi že več dni držim tesnobo in razočaranje nad neko osebo. Zato se bom izpovedal,saj ne morem več držat v sebi….
So ljudje, ki namerno želijo in delajo na tem,da marogcev morda ne bi bilo več! Saj nekaterim KAO niso všeč.
Govorim izključno za Čena! Oseba dobro ve katera, si izmišljuje razne hibe pri njem (da nima poddlake itd….),samo da nebi nihče paril s Čenom! Če ima ta osebne xxx osebne zamere z dedejom, naj jih reši z njim. Jaz in Čen nimava pri tem nič,zato naj ne škoduje Čenu!
Kajti, tega ne bom dovolil! Dovolj je bilo,ko sva prišla iz razstave ki je bila v Celju, kjer je sodil g.Matej Lah. Že drugi dan po razstavi sem slišal,kako so sodnika g.Mateja Laha po mojem odhodu z razstave zmerjali,češ zakaj je dal nama CAC?
Ni moralno,da želijo vplivat na delo sodnika in njegovo razsodbo! Zato se ti ljudje naj sramujejo svojemu početju! Verjemite,da tega ne bom dovolil!

Pol pa mi naj pove nekdo, kakšna je prihodnost kraševca,ko vidiš kam pes taco moli.
Kako, naj mlad vzreditelj ali ljubitelj kraševcev ima še veselje,vzrejat to pasmo?
Če mu nekdo na tak način jemlje veselje in uničuje vložen trud.
Nekoč želim imeti svojega psa. Imam velike načrte,na enih že vztrajno delam,ki jih pa sedaj ne bom razkrival.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kraški ovčar Čen

Zgodovina in opis Kraškega ovčarja

Njegova izkaznica

čenov rodovnik

2. 4. 08

Moj marogec

Ni komentarjev:

linki

Arhiv spletnega dnevnika